BOGUMIL VOŠNJAK

Politična biografija Bogumila Vošnjaka obravnava vsestransko politično udejstvovanje diplomata, pravnika in politika, ki je pustil izrazit pečat v ključnih zgodovinskih trenutkih slovenskega naroda in tudi pri tlakovanju poti za skupno jugoslovansko državo, ki je nastala po veliki vojni.

V uvodu avtorica predstavi Vošnjakov rod, a kot sama pravi, le zato, da bi raziskala kasnejšo opredelitev Bogumila Vošnjaka za politiko in njegov svetovni nazor. Pri tem ugotavlja, da mu je bil odnos do politike pravzaprav položen v zibelko, saj je Bogumil kot osebno­sti, ki sta najbolj vplivali na smer njegovega življenja, omenjal prav svojega očeta Mihaela in strica Josipa, ki sta pustila svoj pečat v slovenski novejši zgodovini.

Zatem predstavi Vošnjakovo mladost, odraščanje in šolanje, nato pa se loti analize Vošnjakovega delovanja na političnem in diplomatskem področju. Predstavi njegov odnos do jugoslovanske ideje, habsburške monarhije in zbliževanje z Jugoslovanskim odborom. Kot član le tega se Vošnjak poleti 1915 preseli v London in kot edini Slovenec dve leti kasneje podpiše Krfsko deklaracijo, ki pred natanko sto leti, podobno kot Majniška deklaracija, pomaga tlakovati pot k povojni jugoslovanski državi. Avtorica predstavi Vošnjakovo medvojno delovanje v ZDA, kjer je agitiral med slovenskimi izseljenci za jugoslovansko idejo in poskušal prepričati ameriško javnost o smiselnosti in potrebnosti “razpustitve” habsburške monarhije. Prav tako pa opozori tudi na Vošnjakovo popustljivo držo proti Srbom, zaradi česar je bil po veliki vojni večkrat deležen kritik slovenske politike.

V pričakovanju bližajoče se mirovne konference v Parizu je Vošnjak v časniku Slovenec zapisal, da je želela “… nova mlada nacija, polna brezmejnih energij, biti kovač svoje sreče in svoje nedeljive bodočnosti”. Eden izmed “kovačev” te prihodnosti je postal tudi Vošnjak. Obširno je predstavljena Vošnjakova vloga generalnega tajnika delegacije novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na mirovni konferenci v Parizu in vloga poslanca pri osnovanju jugoslovanske države v ustavodajni skupščini v Beogradu.

Avtorica ugotavlja, da je bil Vošnjak v medvojnem obdobju deležen številnih kritik, da naj bi si od “naklonjenosti” srbski politiki obetal osebne koristi. Kot primer predstavi imenovanje za izrednega veleposlanika v Pragi leta 1921, kjer pa ugotavlja, da slednje vsekakor ni mogla biti uspešna kupčija, saj je na mestu veleposlanika ostal le dobri dve leti. Politična klima v Jugoslaviji je po Vošnjakovi vrnitvi povzročila, da njegova zvezda, kljub velikim sposobnostim, ni več uspela zasijati v svoji polni moči in ni uspel doseči vidnejših kariernih uspehov. Slave mu ni prineslo niti mesto poslanca v Narodni skupščini, za katerega je bil izvoljen leta 1931.

Med II. svetovno vojno je Vošnjak ostal zvest kralju in se pridružil gibanju Draže Mihailovića, kar ga je po komunističnem prevzemu oblasti ob koncu vojne prisililo v beg iz domovine. Avtorica predstavi njegovo epopejo in soočanje s težavami vsakdana, ko je moral graditi novo eksistenco. Sprva se je Vošnjak znašel v Italiji, kjer se je zatekel v “večno mesto” Rim in se povezal s slovensko opozicijo v boju proti Titovi komunistični Jugoslaviji. V zadnjem delu monografije predstavi selitev Vošnjaka leta 1947 v ZDA, kjer je postal dejaven član slovenske skupnosti in se boril za upor proti komunističnemu režimu. Svoje ljubljene domovine ni nikoli več obiskal. Leta 1959 je kot zadnji živeči član Jugoslovanskega odbora in podpisnik Krfske deklaracije umrl v Washingtonu.

Spremno besedo je napisal dr. Andrej Rahten.