VEČ LUČI

Urednik ponatisa, dr. Zvonko Perat, je v knjigi zapisal:

Ob 150-letnici rojstva in 80-letnici smrti Antona Mahniča se je Založništvo Jutro odločilo, da ponatisne leta 1912 izdano Mahničevo knjigo Več luči (izbrani spisi iz Rimskega katolika). V slovenščini je v knjižni izdaji izšlo samo dvoje Mahničevih del. Prva Mahničeva knjiga Dvanajst večerov je pri založbi Jutro že izšla, pridružuje se ji še druga knjiga Več luči. Čeprav je ta Mahničeva knjiga izšla že leta 1912, se je zmagovalcem revolucije zdela tako nevarna, da so jo leta 1945 z odlokom izločili iz vseh javnih knjižnic.

Čeprav je Mahnič doživel že ob izidu svojih knjig marsikatero kritiko, se mu je godila po drugi svetovni vojni velika krivica. S spretno iztrganimi citati iz njegovih besedil so mu razni kritiki in njih prepisovalci do nerazpoznavnosti umazali obraz. In še danes se blatenje in demoniziranje Mahniča nadaljuje.

Z iztrganimi citati lahko spravimo vsakega na vislice. S ponatisom pa si lahko vsak, vsaj v osnovnih obrisih, ustvari svojo sodbo, in ne po drobcih, ki zlonamerno pačijo izvorno podobo. Pregled Mahičevega dela je prinesel nekrolog v reviji Čas leta 1921, *ki *ga objavljamo v celoti.

Danes, ko smo končno dosegli svojo državo, bi lahko poizkusih ovrednotiti Mahničevo delo še s plati naroda, ki je po mnogih letih zatiranja končno izbojeval samostojno državo in te milosti, ki nam jo je naklonil čas, ne smemo lahkomiselno zapraviti. Ne glede iz kakšnih korenin je izviral Mahničev boj proti svetobolju, bi danes morali raziskati, kako je tako pros!avljana jokavost v leposlovju vplivala na narodovo samopodobo. Kako je mogoče, da narodu, ki je lahko še leta 1593 (22. 6. 1593 bitka pri Sisku) rešil Evropo pred Turki, pripisujejo nevojaškost in hlapčevstvo. Zanimivo bi bilo raziskati ali je v jokavih literarnih delih res izražena narodova duša. Mogoče pa so bila taka dela tudi vzpodbujana od oblasti, da bi na tak način pokorili ponosen in samosvoj narod na sončni strani Alp. Mahnič se je bojeval za ponosno držo Človeka in v tem je njegova veličina. Danes v svobodni državi imamo možnost, da tudi s te plati ovrednotimo Mahničevo kritiko svetobolja.

Pozabiti ne smemo negovega narodnostnega delovanja na otoku Krku.Tam je kotškof pokazal kako mora mož stati za svojimi načeli. Ob 80-letnici smrti se Mahniču lahko poklonimo zlasti za zasluge za ohranitev stare cerkvene slovanščine kot bogosluženega jezika. S tem dejanjem smo tudi Slovani ostali v krogu narodov, ki so v Rimskokatoliški cerkvi imeli bogoslužje v svojem prajeziku. že z obrambo glagolice in razrešitvijo tega problema, bi Mahnič zaslužil, da bi se ga spominjal narod iz katerega je izšel in tudi narod za katerega je mučeniško izgorel. Zaradi zavzemanja za narodne pravice si je prislužil mučeniško palmo, saj je bil že zelo zgodaj žrtev podivjanega italijanskega nacionalizma. Umrl je zaradi posledic konfinacije (od 1919-1920) v Italiji, ko so ga italijanske okupacijske oblasti nasilno in z zvijačo odpeljale iz Krka.

Menimo, da je ta knjiga nujna oddolžitev Mahničevemu spominu in prispevala k obuditvi njegovega imena, ki so ga obsodili na zaničevanje in pozabo.**

**

ZADNJI IZVODI!