STAREJŠA SLOVENSKA ETNOGENEZA

V knjigi je zbrano veliko arheološkega, zgodovinskega in zlasti jezikoslovnega dela o naših davnih prednikih, ki so živeli že od kamene dobe na sedanjem slovenskem in širšem evropskem ozemlju. Nekatera dela so bila že objavljena v zbornikih projekta Korenine Slovenskega naroda, ki je bil ustanovljen na pobudo avtorja in izhajajo že od leta 2001.

Vodopivec orje ledino in razširja primerjalno jezikoslovje z analizami značilnimi za razbiranje zapisov neznane ali namerno skrite vsebine. S primerjavami jezikovnih značilnosti dokazuje ustreznost razumevanja v slovenščini, ki je pravi jezikovni muzej in je najbolje ohranila značilnosti predantičnih slovanskih govorov. Temelj razumevanja predstavljajo prav mnoga slovenska narečja, ki se najbolje skladajo z besedami starih Retov, Venetov, Etruščanov in nekaterih drugih predantičnih evropskih narodov in jezikov.

Značilne so primerjave razumevanj različnih napisov z deli drugih raziskovalcev in jezikoslovcev. Razvidno je, da zahodnoevropski jezikoslovci niso znali razvozlati niti enega napisa, saj so neznana besedila pojasnjevali s poljubnimi imeni na osnovi latinščine in grščine. Venetščina, retijščina in etruščanščina so starejši od latinskega jezika, grški jezik pa je bistveno različen od slovanskega, germanskega in romanskega izrazja in ni imel večjega vpliva na osrednje indoevropske jezike. Avtorjeve primerjave predantičnih napisov so prepričljive in nedvomno potrjujejo slovenščino kot najustreznejši jezik razumevanja starih napisov, saj je staroegiptovski napis star že okolin 3750 let.

Knjiga je izziv in dober pripomoček znanstvenim delavcem, zlasti na jezikovnem področju, saj podaja besedno razumevanje, ki ga jezikoslovci s predpostavljenimi imeni še niso podali. Besede je treba podrobno obdelati s primerjalnimi razumevanji in z običajnimi analizami primerjalnega jezikoslovja v primerjavi s slovenščino in zlasti z njenimi številnimi narečji. Začetek takega dela je vedno težak in tvegan in morda je to vzrok, da se takega dela niso oprijeli slovenski znanstveniki. Bodoči raziskovalci bodo lahko nadaljevali delo na tej osnovi in nekatera spoznanja potrdili, druga pa spremenili, dopolnili ali zavrgli.

Iz vsebine se da zaključiti, da bi morala prav slovenščina, z mnogimi bogatimi narečji, postati klasičen jezik v srednji Evropi. Velika škoda je bila narejena v zadnjih stoletjih ko smo bili podviženi nemški šoli in so tudi naši znanstveniki sprejeli njene mnogokrat nacionalistične načine razmišljanja. Drugi so nam pisali zgodovino in odločali kdo smo in od kod smo prišli. Kot je razvidno iz te knjige smo na tej zemlji staroselci že od stare kamene dobe in ko smo sedaj spet samostojni, si moramo pisati zgodovino sami.