SRCE VE

Pesem Darinke Kozinc natanko ve, kje je doma: fige in robide, potok v laporni strugi, burja, morje, Soča, aleksandrinke, Sabotin, Goričanke … to je le nekaj besed, s katerimi nežno boža, iz česar se je rodila, hrani, tolaži, daje moč – tudi ob grenkih spoznanjih uničenega sveta, tudi ob praznih, zaraščenih hišah, ob bolečinah, ki se prenašajo v družini iz roda v rod …

Prav izkušnja, dozorela v trpkosti, a ne brez sladu, prav sad spoznanja, ki ni strupen, temveč daje moč vztrajanja in preživetja – kulturnega preživetja izročila – ta enkratna, samo njena izkušnja je upesnjena tako, da postane tudi naša, da se dotakne globine, od koder izviramo vsi, a hkrati se obarva s toplimi in včasih zamolklimi primorskimi toni. Posebne so te pesmi, izstopajoče, kažejo nezmotljiv občutek za sublimno, za tisto, kar nas določa in presega, in hkrati trdno usidranost v konkretni tu in zdaj, v živo, močno, želja in hrepenenj polno žensko telo.

Bogato besedišče, presenetljiva metaforika, harmonična melodija, na površini umirjena, v globinah pa strastna govorica so le nekatere odlike te močne, notranje dramatične, navzven pa umirjene in modre poezije, polne zrele vednosti in zaupanja v »nevidne energije« pesmi, ki zdravijo in krepijo tiste, ki se jim predajo.