RAZBIRANJE ILIRSKIH NAPISOV

V obsežnih knjigah Starejša slovenska etnogeneza in Jezikovni temelji starejše slovenske etnogeneze je V. Vodopivec zbral veliko arheološkega, zgodovinskega in zlasti jezikovnega dela o naših davnih prednikih. Ti so živeli že od kamene dobe na sedanjem slovenskem in širšem srednjeevropskem ozemlju in kot miroljubno poljedelsko ljudstvo postavljali temelje evropske kulture. O tem pričajo tlopisna imena, posejana po vsej srednji Evropi. Naši staroselci so jih poimenovali s smislom za obliko in njihov pomen. Vsa ta imenovanja so večinsko dobro razumljiva v sedanji slovenščini, ki je v svojih številnih narečjih najbolje ohranila značilnosti predantičnega satemskega govora.

Vodopivec orje ledino in razširja primerjalno jezikoslovje z analizami značilnimi za razbiranje starih napisov neznane in največkrat namerno skrite vsebine. S primerjavami jezikovnih značilnosti dokazuje ustreznost razumevanja v slovenščini, ki je pravi jezikovni muzej in predstavlja temelj razumevanja predantičnih napisov starih Retov, Venetov, Etruščanov, Galcev, Starih Trakov, Mesapcev in nekaterih drugih predantičnih evropskih narodov in jezikov. Stari napisi so pisani v tedanjih narečjih in prav narečja so pri Venetih, Retih, Mesapcih in Starih Frigih prevladujoča, saj obsegajo več kot 60 odstotkov, medtem ko je knjižnih besed manj kot 25 odstotkov.

Pričujoča knjiga ima tri bistvene dele, ki predstavljajo zaključeno celoto iz arheoloških pogledov, iz sistema razbiranja in iz obravnave ilirskih jezikov. Najpomembnejši del razširja razumevanje tudi na ilirske - slovenske napise, kjer so najštevilnejši mesapski napisi, ki so jih napisala ljudstva na vzhodnem koncu Apeninskega polotoka. Obsežnost in razumljivost teh napisov pričata o naših staroselskih koreninah tudi na celotnem območju Jadranskega morja, ki se je v rimskem obdobju imenoval Ilirik, do imperializma novega veka pa je vedno pomenil območje satemske naselitve.

Knjiga je izziv in hkrati odličen pripomoček znanstvenim delavcem, zlasti na jezikovnem področju, saj podaja besedno razumevanje, ki ga jezikoslovci s predpostavljenimi imeni še niso podali. Podana razumevanja bi morali jezikoslovci primerjati z razumevanji v drugih jezikih in pri tem upoštevati širši izbor jezika razumevanja, saj Latinščina in Grščina do sedaj nista dali ustreznih izidov. Besedno razumevanje bi morali jezikoslovci obdelati z običajnimi postopki primerjalnega jezikoslovja. Slovenščina in zlasti njena številna in dragocena narečja se morajo vključiti v to študijo kot tretji klasični jezik.

Začetek takega dela je vedno težak in tvegan, saj besede slovenskih narečij, ki so temelj takih študij še niso strokovno obdelane. Morda je to vzrok, da se takega dela slovenski znanstveniki še niso oprijeli. Bodoči raziskovalci bodo lahko nadaljevali delo na tej osnovi in nekatera spoznanja potrdili, druga pa spremenili, dopolnili ali zavrgli. Narejena je bila velika škoda, ker se tega dela ni lotila že prejšnja generacija znanstevnikov in akademikov.

V samostojni Sloveniji bi moral tudi za zgodovinsko in jezikovno znanost priti čas, da opustita dosedanje vsiljene izmišljotine imperialističnih, hegemonističnih centrov moči. Težko je izcimiti resnico ob potvorjeni zgodovini, a resnica je vedno le ena in zanjo si moramo vsi prizadevati. Do nedavnega so nam pisali zgodovino drugi in tudi odločali kdo smo in od kod smo prišli. Kot izpričani staroselci na svoji zemlji se moramo zavedati naše miroljubne zgodovine in ko smo sedaj zopet samostojni, si moramo zgodovino pisati sami!