MODRINA NAD MARICELOM

Čas ujet na mrežnico spominjanja - avtorjeva predstavitev knjige

Čas miru, čas vojne in čas svobode. Poetični, dramatični in vihravi čas. Obdobja, kot sem jih doživljal in razumel v svojih otroških in doraščajočih letih in kot nanje gledam danes. Nedokončana vezenina z neprestanim vpletanjem novih drobnih dogodkov, ki se spet in spet pojavljajo v spominu.

Spomini na otroštvo in mladost so vedno in za vsakogar ne samo nostalgični, ampak tudi poetični.

Moje zgodnje otroštvo, vse tja do sedmega leta, je bilo lepo in srečno v varnem domu, v domišljijskih otroških igrah ter v bogatem raznovrstnem obredju, ki so napolnjevali rojstno okolje. Otroštvo me je v tolikšni meri obogatilo, da sem po njem še vedno bogat in me je tako navezalo nase, da se od njega nisem resnično nikoli ločil. Ostalo je moja temeljna vsebina. Vedno sem se vračal k izvorom in vedno bolj se je v meni oglašala želja, da bi poskusil ujeti v besede vsaj odsev te svetle zarje in prvega jutranjega sonca. In tako se je začelo moje »iskanje izgubljenega časa«, kot je takšno hotenje poimenoval francoski pisatelj Marcel Proust.

Nabirale so se še žive in tudi obledele podobe vasi in vsega mariceljskega področja, ki mu želim ohraniti ime Maricel, kot smo ga vedno imenovali. Z grenkobo sem ugotavljal, da so nekateri dogodki, tudi pomembni, enostavno izginili iz mojega spomina in tudi iz spomina drugih. Če sem še tako brskal po pepelu, nisem od njih našel niti drobca. Nemo sem stal ob praznini, ki ni mogla več zaživeti. Veliko pa jih je ostalo natančno zapisanih, zarisanih, lahko bi rekel fotografiranih. Mnoge sem priklical tudi s pomočjo prijateljev in znancev. In tako, kot se prebuja večerno zvezdno nebo, so se prebujali tudi spomini, tudi mnogi od onih, ki so bili pogreznjeni v temino pozabe.

V svojo pripoved sem rad vnašal drobce bogatega in zvočnega narečja, ki ga je težko ujeti v pisano besedo. Zato so za lažje branje in razumevanje našega narečja potrebna nekatera nujna pojasnila.

... Govorice mariceljskih vasi se v določenih odtenkih med seboj razlikujejo po besedah in glasovih. Čisto narečje lahko živi samo v zvoku. In tukaj je težava. Fonetični zapisi so včasih težko razumljivi, tako da sem moral v želji, da bi ohranil poezijo narečja, ubrati srednjo pot, trudil sem se ohraniti pridih domačega in obenem pisati vsem vsaj tipajoče razumljivo.

Lastna imena so zapisana tako, kot smo jih doma uporabljali. Ohraniti sem želel »domačo« sklanjatev, na primer: Darko, Darkota ..., Marko, Markota ... Priimkom sem se izognil in uporabljal hišna imena. Pri tem je potrebno povedati, da je v uporabi imena družine več enakovrednih oblik, tudi po tri ali štiri, na primer: Kamuščkovi, Kamuščavi, Kamušči, Kamuščav ali Krajavi, Kraji, Krajav. Zanimiva so tudi imenovanja prebivalcev mariceljskih vasi: Ližani, Kostanjuc, Markčani, Brituc, Melinkuc. Za priimek Makuz sem uporabljal fonetično, domačo rabo Makuc.

... Zanimive so bogate manjšalnice, ki se na Maricelu zelo rade uporabljajo. Manjšalnice na »č«, stopnjevano »čč«: fouk, fouč, foučč; puob, puobč, puobčč ... Prva oblika je vzpostavitev racionalnega odnosa do predmeta ali osebe, druga oblika izraža simpatijo, tretja pa govori o intimnem odnosu do predmeta ali osebe. Bržkone gre pri tretji stopnji za posebnost med slovenskimi narečji. Nato so manjšalnice z obrazilom »ce«: buše (govedo) bušce, tuje (mačka) tujce ... In spet manjšalnice s pomočjo pripone »ceno«: fino - finceno, drobno - drobceno, majhno - majceno ...

Skupna imena se tvorijo z obrazilom -uje: bukuje (bukovje), češpuje (več sliv, oziroma češp), besede, ki označujejo večje stvari, pa z obrazilom -on: štalon (velika štala), šajon (velika žaga) ...

Mehčanje z »j«: mjerkati (paziti), batjega (trgovina), pjena (pena).

Zanimiva je večpomenska beseda »onje«, ki pomeni nekaj nedoločenega: »Je bil onje« pomeni, da je bil nekdo; »je onjegu«, pomeni, da je nekdo delal nekaj neobičajnega; »ki onjegaš« pomeni, kaj delaš, v smislu opozarjanja in podobno.

Besedni naglasi so največkrat na prvem zlogu in skupaj s stavčnim poudarkom ustvarjajo melodijo besede in stavka.

Vsekakor je mariceljsko narečje bogato, razgibano in ustvarjalno.