KLEPETEC IN KLOPOTEC

V pravljičnem svetu ni meja med resničnim in namišljenim. Zato je dano najprej avtorju, da sestavi svoj svet, v katerem oživlja svoje junake, nato se s tem svetom sreča bralec in v njem s svojimi fantazijami oblikuje svojo podobo. Zunaj osebnih resnic ostajajo večne zakonitosti in pravila. Ta večnost je oblikovana kot skrita podoba umetniškega oblikovanja.

Klepetčeva pot skozi različne pokrajine pomeni srečevanje z različnimi bitji. Pripovedovalka pozorno opaža, kako se vedoželjnemu potepuhu izpolnjujejo hrepenenja po vsaj približno enakem bitju, njegovi pogovori z živalmi pa odstirajo marsikakšno značilnost že prej znanih predstavnikov posameznih vrst živega stvarstva.

Pot do lesenega klopotca je iskanje lepega in dobrega. Srečanje s klopotcem je srečanje z lepim in toplim predmetom, ki nosi v sebi zgodovino in pooseblja življenje v krajih, kjer raste trta. Tudi mladi bralec bo začutil toplino in tehnično izpolnjenost klopotca, z njim lepoto, mehkobo in hkrati odpornost lesa, vse pa je na koncu zlito v zavedanje metaforične simbolnosti, ki jo nosi s sabo klopotec ljudem, ki živijo na delu med Jadranom in Alpami, med Furlansko in Panonsko nižino.