HRUP TIŠINE

V vzvišenem slogu, polnem filozofske refleksivnosti in dekorativnosti metafor, retoričnih vprašanj, zamolkov in antitez zastrtega estetiziranega jezika, nas prvoosebni lirski subjekt pesniške zbirke Hrup tišine povabi na meditativno odisejado. Vstop v pesem je vstop v intimno pokrajino subjektove duše, začetek pesmi je vedno razpoloženje, notranja refleksija sveta, ki ga sestavljajo skrbno izbrani konkretni motivi narave. Ti so stalnica vseh pesmi, a obenem v svojem ponavljanju in prepletanju napeljejo h globlji ravni, tako se povezujejo v temo, ki je večinoma idejno-emocionalna. 

Pesnik vsako luknjo v svojem srcu zapolni s sveto tišino v gozdni samoti kot tisto izvorno potjo, ki sredi hrupa ognjemeta kliče nova življenja. Postane ognjemet, ki se iz dna življenja navkreber ozira v prastare napeve tolažbe.