DVANAJST VEČEROV

Knjiga je faksimilni ponatis izdaje iz leta 1887. Mahničevih Dvanajst večerov je že več kot 120 let predmet vsesplošne stigmatizacije. Na desetine pismoukov je udrihalo po njih, čeprav jih večina ni nikoli niti prebrala. V čem je Mahničeva največja krivda? Nesporno v tem, da je napisal, kar je mislil in delal tako, kot je odgovoril. Za večino njegovih nasprotnikov bi to težko rekli. Če velja sodobna človekova pravica o svobodi misli in izražanja za vse, se lahko vprašamo, zakaj tega ne smemo priznati Mahniču – vsaj za nazaj. Odgovor je verjetno v prejšnjem stavku.

Sam Mahnič je v predgovoru v knjigi napisal:

Že tedaj, ko so se naslednji pogovori v »Slovenci« prvič tiskali, izražala se je z več strani želja, naj bi se v posebni knjigi na svitlo dali. Bil sem koj pripravljen tej želji vstreči, toda razne neugodne okolnosti so me takrat ovirale, da nisem mogel tega podjetja izvršiti.

Še le zdaj, malo da ne po treh letih, stopim s? svojmi »Večeri« spet pred slovensko občinstvo. Marsikdo bi znal vprašati, zakaj ravno zdaj. Na to vprašanje odgovatjati zdi se mi skoro nepotrebno. Kdor se le količkaj ogleda po našem slovstvenem polji, bo moral priznati, da se tu že več let bije boj o najvišjih načelih, od kterih je konečno odvisen ves duševni razvoj človeštva. Le kdor hoče slep biti, more ta boj in njegovo važnost prezirati.

Moj namen torej in želja je, da s to knjigo vsaj nekoliko pripomorem v pojasnjenje onih načelnih vprašanja, ki so posebno v leposlovji odločivna. Upam, da bodo »Večeri«, skupno natisnjeni, s tistim priznanjem sprejeti, kakor so bili pozdravljeni v listku Slovenčevem. Ako najde ta knjiga pri Slovencih prijazen odmev, mi bo to v spodbudo, pričeto delo nadaljevati ter počasi ustanoviti nekako slovstveno-kritično biblijoteko - resnici v obrambo.

V knjigi je ponatisnjena tudi Mahničeva povest KAKO JE OČE KOBENCELJ NA DUNAJ KRAŠKI SIR NOSIL.