DOBIVA SE V MAXIJU

V knjigi je zbranih dvajset kratkih zgodb, zajetih iz vseh vetrov živ­ljenja primorskih žena in deklet v naši polpretekli dobi, ki pa imajo hkrati izrazito avtobiografsko noto.

Večina zgodb je prostorsko vezana na primorski zemljepisni prostor. Iz tega vidika osvetljujejo težavnost družbenih in zgodovinskih ter političnih razmer, s katerimi so se soočale predvsem tiste ženske, ki so živele neposredno ob meji. Ob tem pa je vedno v ospredju zgodba posameznice in njena osebna življenjska izkušnja. Navkljub umeščenosti zgodb na določeno zemljepisno območje pripovedi presegajo tako prostorske kot časovne omejitve in v tem oziru postajajo brezčasne, njihova sporočilnost pa obče veljavna.

Osebe iz zgodb se spopadajo ne le s sodobnimi vsakodnevnimi izzivi, odpirajo tudi rane, ki so vezane na preteklosti, dotikajo se tako osebnih, družinskih kot kolektivnih zgodb, hkrati pa potujejo in se iz krajevne vnaprejšnje določenosti podajajo tudi v medkulturni prostor in tako razrešujejo nekatere stiske in življenjska vprašanja ter dvome.

Krpanke so tako spomenik ženski iznajdljivosti, osebnostni moči, stanovitnosti, pa tudi njeni sposobnosti, da pokaže svojo ranljivost in se vda nitim in moči usode – tako v sodobnosti kot v preteklosti, tako na primorskih tleh kot obče.