DAVNINA GOVORI

Avtor o knjigi:

Sredi petdesetih let prejšnejega stoletja me je, srednješolca, pot pogosto vodila (kot me še danes) v ljubljanski knjižni antikvariat na Mestnem trgu. Ob enem takih obiskov sem naletel na nerazrezano, leta 1926 natisnjeno knjigo G. Sergija, priznanega italijanskega zgodovinarja, jezikoslovca in antropologa. Njen naslov Prve in najstarejše civilizacije (Le prime e le piú antiche civiltá) sicer ni obetal kaj izjemnega, vendar meje pritegnil, ker sem do preteklosti vselej gojil posebno spoštljiv odnos in radovednost. Iznenadila me je njena vsebina in od strani do strani bolj vznemirjala, saj je pisec obravnaval davna dogajanja na povsem drugačen način, kot sem ga bil vajen iz šole. Zlasti me je pretresla trditev, da je latinščina nastala s spojitvijo praslovanščine in jezika mediteranskih staroselcev na tleh Italije, torej ni bila prinešena od drugod. Takrat se je začelo moje prizadevno in trajno proučevanje naše davne preteklosti. Marsikaj o tem sem napisal že v knjigi Jantarska pot, a tudi v časopisih je izšlo nekaj prispevkov, čeprav uredniki temu vseskozi niso bili (in še danes niso) naklonjeni, iz javnosti že znanih razlogov, da gre za »venetološke« zadeve, ki nimajo nič opraviti z resno znanostjo, ne glede na to, da so se (in se dandanašnji) z vprašanjem etnogeneze Indoevropejcev - mednje sodimo tudi Slovenci - ukvarjali nadvse resni znanstveniki. Izpovedati moram svoje videnje stvari. Bolj kot se poglabljam v (prazgodovinsko snov, bolj sem prepričan, da večina zgodovinarjev prevzema ali celo prepisuje peščico prvotnih, pretežno nemških avtorjev, ki so postavili izhodiščno teorijo o Indogermanih, kakor Nemci še danes trdovratno označujejo Indoevropejce. Razveseljuje me, da se pojavlja čedalje več zgodovinarjev in jezikoslovcev, ki poskušajo uzirati preteklost na nov, nekonvencionalen način. Tudi o njih govori ta knjiga.

Neposreden povod za tako zasnovano knjigo je sodobna teorija kontinuitete, ki pravi, da ni bilo razvpitih selitev ljudstev v srednjem veku, ampak so ta, ki danes žive na evropskih tleh, tod že od paleolitika ali najkasneje od neolitika, med njimi tudi Slovenci, seveda ne z današnjim imenom in tudi govorica se je med tem razvijala, čeprav se je ohranila njena podstat. V knjigi iščem potrditev za našo davno prisotnost na prostoru, ki je dokazano ozemlje Venetov in Retov, kjer danes žive t.i. Retoromani, za katere M. Alinei v teoriji kontinuitete pravi, da so »poslovanjeni Italidi«, kasneje poromanjeni.