KRONIKA KOGOJEVIH

V uvodu je avtor zapisal:

Želel sem podrobneje spoznati, kar se je dogajalo v zvezi z mojim rodom, hkrati pa me je k temu gnala podzavestna potreba.

Dosti je ljudi, ki nikoli niso začutili potrebe po razkrivanju tistega, kar je v tok dogodkov vključevalo njihove prednike; o marsikom bi utegnili reči, da mu ni mar, kaj se je dogajalo v življenju ljudi, katerih potomec je in od katerih je prevzel del genetske in kulturne dediščine. So pa tudi takšni kot jaz, pri katerih se v določenem življenjskem obdobju pojavi želja po gotovosti, nekakšna nuja, ki ga sili k temu, da bi se oprijel nečesa v globini svoje notranjosti; med tem pa je tudi potreba po razkritju lastnega izvora. V mojem primeru pa je spodbudo za iskanje pripisati dejstvu, da sem bil prisiljen zaradi zgodovinsko-političnih razlogov še kot otrok skupaj s starši zapustiti domače kraje, ki so mi za vedno ostali v spominu.

Podzavestna želja, da bi nadomestil izgubljeni čas, me je silila, da se ponovno povežem z vsem, kar je združeno z mojim izvorom, in pobrskam po preteklosti, da bi se dvignil nad osebne spomine in skušal izvedeti čim več o svojih koreninah.

To popotovanje nazaj v čas mi je narekovala ljubezen do svoje matere, ki je bila Kogojeva po stranski veji Šušterjevih (glej Valentina, sedmorojenca iz osmega rodu). Po navdihu tistega, kar se mi je vtisnilo v spomin iz njenega pripovedovanja, sem se lotil iskanja po arhivih in poslušal pričevanja, da sem obnovil in dopolnil, kar sem bil izvedel od nje.

V tem delu obravnavani dogodki niso tako pomembni kot tisti, o katerih govori klasična zgodovina, temveč so manjšega pomena, saj zadevajo preproste ljudi, kmetovalce in obrtnike, ki so živeli podrejeno in na obrobju svetovnega dogajanja. Arhivske podatke o njih je najti v župnijskih matičnih knjigah, ki so se skozi stoletja polnile z neodložljivimi zabeležbami o človekovem obstoju, kakršne so njegovo rojstvo, življenje in smrt. In prav na podlagi teh zapisov nam je omogočeno poseči v družinsko preteklost.

Ko sem iskal po župnijskih arhivih in matičnih uradih posamezne kamenčke za mozaik svojega rodovnika, sem ugotovil, da iz našega rodu izhaja tudi znani slovenski glasbenik Marij Kogoj.

Kot sklep k temu delu o svojem rodu želim pripomniti, da vsakdo od nas zapusti sled svojega obstoja, manj opazno preprosti ljudje, pomembnejšo redkejši posamezniki, ki so se odlikovali s pogumom, zavzetostjo, predanostjo in ustvarjanjem lepote.

Spoznal sem truda polno življenje svojih rojakov. Z občutki hvaležnosti občudujem ponos, ki jim je dajal moč, da so ohranili svojo narodno pripadnost, kljub zgodovinskim in družbenim preobratom.

Kdor bo knjigo prebral, se bo prav gotovo strinjal s tem, da je avtorju uspelo, kar si je zadal za cilj. Knjižica, obogatena z barvnim slikovnim gradivom, prijazno, in tudi temeljito, prikaže rod in krajevno okolje iz katerega izvira rod pomembnega slovenskega skladatelja Marija Kogoja. Kroniko dopolnjuje prispevek Ade Klinkon z naslovom Opus skladatelja Marija Kogoja. Priloženo je tudi rodoslovno deblo Kogojevih.