ALJEHIN

Knjiga je posvečena četrtemu svetovnemu šahovskemu prvaku, genialnemu ruskemu šahistu Aljehinu. Aleksander Aleksandrovič Aljehin (1892-1946) je nosil šahovsko krono dvakrat, prvič v obdobju 1927-1935 in drugič v obdobju 1937-1946. Bil je izobražen mož, obvladal je šest svetovnih jezikov in dosegel naziv doktorja pravnih znanosti. Njegovo življenje je bilo dramatično, saj je kot častnik sodeloval v dveh svetovnih vojnah, na fronti se je znašel tudi med oktobrsko revolucijo. Med prvo svetovno vojno je bil ranjem, med rusko revolucijo pa celo obsojen na smrt. V zadnjem hipu ga je rešil voditelj Rdeče armade Lev Trocki, ki je bil šahovski zanesenjak. Kmalu po revoluciji je Aljehin zapustil rdečo Moskvo in se preselil v svetovljanski Pariz. Med drugo svetovno vojno so mu nacisti zaplenili premoženje in ga premestili v Prago. Nazadnje ga je usoda popeljala še v španijo in na Portugalsko.

Za Aljehina je bila značilna izredna ljubezen do starodavne kraljevske igre. Njegovi šahovski uspehi so temeljili na obsežnih otvoritvenih pripravah, odličnem spominu, izjemni intuiciji, ostrem kombicacijskem očesu in neupogljivi volji do zmage. Zanj šah ni bila igra, pač pa umetnost, v kateri je združeval strategijo s taktiko, fantazijo z znanostjo in kombinacije s pozicijsko igro. Zato je v zakladnico šahovske umetnosti prispeval veliko več kot njegovi sodobniki.

Knjigo ALJEHIN, šAHOVSKI UMETNIK je napisal šahovski mojster in štirikratni slovenski prvak Janez Stupica. Avtor v njej opisuje Aljehinovo življenje, njegove nastope na šahovskih turnirjih, dvobojih in olimpiadah, predstavi pa tudi vrsto njegovih nasprotnikov. Jedro knjige sestavlja 100 Aljehinovih partij. Večino partij spremljajo obsežni komentarji, ki bralcu pojasnjujejo zapletena dogajanja na črno-belih poljih in ga opozarjajo na kritična mesta, kjer se odloča o zmagi ali porazu v partiji.

Velemojster Mihail Botvinik je nekoč zapisal, da je najuspešnejši šahovski učbenik tisti, ki vsebuje komentirane partije najboljših svetovnih šahistov. In katere partije bi bile lahko podjetnejše, ostrejše, lepše in poučnejše od Aljehinovih?